Znameniti predmeti

NEANDERTALČEVA PIŠČAL – PIŠČAL IZ DIVJIH BAB

Zaradi postavitve nove stalne razstave si piščali od 2.9.2019 do 22.11.2019 ne bo mogoče ogledati. 
 
Najstarejše glasbilo na svetu, 60.000-letna piščal, je dragocenost svetovnega pomena. Najdena je bila med arheološkimi izkopavanji najdišča Divje babe blizu Cerknega in je izdelek neandertalca.
 
Izdelana je iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice. Glasbeni poskusi po potrdili izsledke arheoloških raziskav, da velikost luknjic in njihova lega ne moreta biti naključni. Luknje je izdelal človek z namenom zvočnega izražanja. 
 
Piščal iz Divjih bab je edina odkrita piščal na svetu, ki jo je izdelal neandertalec. Od drugih podobnih piščali, ki so delo anatomsko modernega človeka, je starejša okrog 20.000 let. To odkritje potrjuje, da je bil neandertalec tako kot mi popolnoma razvito duhovno bitje, zmožno prefinjenega umetniškega ustvarjanja, kot je glasba.
 
Več ...

IDOL Z LJUBLJANSKEGA BARJA

Zaradi postavitve nove stalne razstave si idola od 2.9.2019 do 22.11.2019 ne bo mogoče ogledati. 
 
Na območju kolišč pri Igu je bila med številnimi najdbami odkrita posoda iz žgane gline, oblikovana kot shematizirano človeško telo z ornamentom, ki predstavlja vezeno obleko. Ni mogoče potrditi, koga vaza predstavlja, oblečeno žensko ali moškega oziroma človeško telo z živalsko glavo, skoraj gotovo pa je, da gre za kultni predmet.
 
Motiv križa, ki se na vazi pojavi štirinajstkrat, je prastari simbol svetlobe, sonca in življenja. Zdi se, da so koliščarji skušali osmisliti naravne pojave in jih beležili. Oblika kipca se povezuje s podobo ozvezdja Orion v zimskem času, kar naj bi nakazovalo njegovo koledarsko vlogo.
 
Najdba je izjemna zaradi upodobljene simbolike, kar je odraz bogatega miselnega in verovanjskega sveta koliščarjev z Ljubljanskega barja. V tehnološkem in duhovnem smislu vaza skupaj z drugimi raziskavami nakazuje osrednje mesto ižanskih kolišč v tem delu Evrope.
 
Več ...

OKRASNA NAŠIVKA – NAJSTAREJŠA ZLATA PREDMETA Z OZEMLJA SLOVENIJE

Zaradi postavitve nove stalne razstave si našivkov od 2.9.2019 do 22.11.2019 ne bo mogoče ogledati. 

Izjemna našivka sta bila del zaklada, skupine predmetov, ki so jih v času bronaste dobe kot daritev božanstvom odložili na breg Blejskega jezera. Slednje je bilo pomembno kultno središče, kar nakazujeta tudi prestižni zlati apliki. Zlati predmeti so bili v bronasti dobi izjemno redki in ni znano, kje je bilo pridobljeno zlato za izdelavo našivkov. Primerljivi našivki so bili odkriti v Švici, na Bavarskem in na Madžarskem, večinoma v bronastodobnih utrjenih naselbinah in bogatih ženskih grobovih.

Ob robovih našivkov iz tanke zlate pločevine so vidne luknjice, ki kažejo, da sta bila trakova pričvrščena na podlago, verjetno prišita na nošo, morda pokrivalo. Na okrasu prepoznavajo označevanje sončevega in luninega leta.

Več ...

EGIPČANSKA MUMIJA

V Kmetijskih in rokodelskih novicah so 7. oktobra 1846 poročali o nenavadnem darilu; v Ljubljano je iz daljnega Egipta prispela mumija ...
 
Tedanjemu Deželnemu muzeju v Ljubljani je egipčansko mumijo v poslikani leseni krsti poklonil vitez Anton pl. Lavrin, avstrijski generalni konzul v Egiptu. To je danes edina staroegipčanska krsta s človeško mumijo v Sloveniji. Antropomorfna lesena krsta je poslikana in popisana z besedili iz Knjige mrtvih, ki je ena izmed najstarejših zbirk z verskimi in čarnimi besedili na svetu. Napisi v stolpcih ob straneh krste razkrivajo ime pokojnika (Akesuita), njegov poklic (Amonov svečenik v templju v Karnaku) in imeni njegovih staršev. Hieroglife na krsti je že leta 1866 prevedel Albert Kosmač, prvi slovenski orientalist. Akesuita je bil ob smrti star okoli 40 let in je umrl naravne smrti.
 
Mumija je januarja 2017 dobila stalno mesto v novem razstavnem prostoru, ki je oblikovan po navdihu egipčanskih grobnic. Poleg mumificiranega svečenika je razstavljena celotna muzejska egipčanska zbirka, ki jo sestavlja predvsem drobna plastika.
 
 
Več ...

DEBLAK Z LJUBLJANSKEGA BARJA

Zaradi postavitve nove stalne razstave si deblaka od 2.9.2019 do 22.11.2019 ne bo mogoče ogledati. 

Kmalu bo sto let, kar deblak iz Matene zbuja zanimanje in buri domišljijo obiskovalcev. Čoln je dolg več kot 9 metrov in izdolben iz enega samega hrastovega debla. O njem je bila dolgo razširjena priljubljena domneva, da je koliščarski izdelek, star več kot štiri tisočletja. Vendar se je izkazalo, da je bil deblak v uporabi pravzaprav pozneje, na prehodu iz bronaste v železno dobo. Ta ugotovitev ni nenavadna, saj so se s takšnimi čolni ljudje pri nas in tudi drugod po Evropi prevažali še v novem veku. 

Deblak je pri kopanju drenažnega jarka odkril posestnik Martin Sterle. 

Več ...

SITULA Z VAČ

Situla z Vač pri Litiji ima po kakovosti izdelave in odlični ohranjenosti na celotnem območju razširjenosti situlske umetnosti posebno mesto. Izjemno pomembno je, da je bronasto vedrico vešč rokodelec izdelal v tukajšnjem okoljuPriložena je bila v bojevnikov grob, skupaj z bronasto čelado, sulicama in bojno sekiro iz železa, bronasto zapestnico in koščenim valjem.

Situle so bile pivske posode, uporabljali so jih pri obrednih slavjih in iz njih stregli pijačo.
 
Železnodobna situla z Vač je okrašena s tremi pasovi – frizi, izpolnjenimi s človeškimi in živalskimi figurami. Prizori se berejo kot zaporedje dogodkov in tolmačimo jih kot večplastno sporočilo. Iz zaporedja je razvidna idealizirana pripoved o pomembnih dejanjih in dogodkih iz življenja bojevnika, ki je bil verjetno vladar. 
 
Več ...

MEJNIK

Kamen, ki je razmejeval upravni območji mest Akvileja in Emona, dokazuje, da je bila Emona del Italije in ne provinc.
 
Akvileja (današnji Oglej v Italiji), ustanovljena leta 181 pr. n. št., je bila najstarejše mesto, katerega upravno ozemlje je segalo na območje današnje Slovenije, mesto Emona pa so ustanovili najpozneje v 2. desetletju n. št. Iz primerjav z drugimi rimskimi mejniki izhaja, da sta imeli obe mesti enakovreden pravni položaj in sta pripadali isti upravni enoti. To pomeni, da je Emona sodila k Italiji in ne Iliriku oziroma pozneje provinci Panoniji.
 
Mejnik je bil najden na dnu reke Ljubljanice pri Bevkah. Na mejnem območju je bil prvotno zasidran v tla ob bregu reke, in sicer meter globoko. Na zgornjem približno 30 cm visokem in skrbno oblikovanem delu mejnika so trije napisi: na zgornji stranici piše FINIS – meja, na stranskih pa AQVILEIENSIVM – (posest) Akvilejcev in EMONENSIVM – (posest) Emoncev.
 
Več ...

Stran 1 od 4