Znameniti predmeti

NEANDERTALČEVA PIŠČAL – PIŠČAL IZ DIVJIH BAB

Najstarejše glasbilo na svetu, 60.000-letno piščal, ponosno hranimo v Narodnem muzeju Slovenije. Inštrument, dragocenost svetovnega pomena, je bil najden med arheološkimi izkopavanji najdišča Divje babe in je izdelek neandertalca
 
Stegnenica mladega jamskega medveda je bila preoblikovana prav z namenom zvočnega izražanja in ni naključni izdelek. Razporeditev luknjic in ohranjena dolžina najdbe tvorita sistem, ki omogoča široko paleto zvočnosti in melodijskega gibanja, inštrument pa je prilagojen desničarju.
 
Piščal iz Divjih bab je edina odkrita piščal na svetu, ki jo je izdelal neandertalec. Od drugih podobnih piščali, ki so delo anatomsko modernega človeka, je starejša vsaj za 10.000 let. Predstavlja temeljni dokaz, da je bil neandertalec tako kot mi popolnoma razvito duhovno bitje, zmožno prefinjenega umetniškega ustvarjanja, kot je glasba.
 
V Narodnem muzeju Slovenije si oglejte najstarejše glasbilo na svetu na tej povezavi pa prisluhnite, kako zvenijo svetovno znane skladbe, zaigrane na repliko neandertalčeve piščali.
 
Tukaj si lahko ogledate 3D posnetek piščali.
 
Si želite najdišče najstarejšega glasbila na svetu ogledati tudi v živo? Vabimo vas na vodeni ogled Arheološkega parka Divje babe!
Informacije in prijave: Lokalna turistična organizacija Laufar Cerkno

Močnikova ulica 2, 5282 Cerkno
E: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. , T: +386 (0)5 373 46 45
www.visitcerkno.si
 
Več ...

IDOL Z LJUBLJANSKEGA BARJA

Na območju kolišč pri Igu je bila med številnimi najdbami odkrita posoda iz žgane gline, oblikovana kot shematizirano človeško telo z ornamentom, ki predstavlja vezeno obleko. Ni mogoče potrditi, koga vaza predstavlja, oblečeno žensko ali moškega oziroma človeško telo z živalsko glavo, skoraj gotovo pa je, da gre za kultni predmet.
 
Motiv križa, ki se na vazi pojavi štirinajstkrat, je prastari simbol svetlobe, sonca in življenja. Zdi se da so koliščarji skušali osmisliti naravne pojave in jih beležili. Oblika kipca se povezuje s podobo ozvezdja Orion v zimskem času, kar naj bi nakazovalo njegovo koledarsko vlogo.
 
Najdba je izjemna zaradi upodobljene simbolike, kar je odraz bogatega miselnega in verovanjskega sveta koliščarjev z Ljubljanskega barja. V tehnološkem in duhovnem smislu vaza skupaj z drugimi raziskavami nakazuje osrednje mesto ižanskih kolišč v tem delu Evrope.
 
Več ...

NAJSTAREJŠA ZLATA PREDMETA Z OZEMLJA SLOVENIJE

Izjemna našivka sta bila del zaklada, skupine predmetov, ki so jih v času bronaste dobe kot daritev božanstvom odložili na breg Blejskega jezera. Slednje je bilo pomembno kultno središče, kar nakazujeta tudi prestižni zlati apliki. Zlati predmeti so bili v bronasti dobi izjemno redki in ni znano, kje je bilo pridobljeno zlato za izdelavo našivkov. Primerljivi našivki so bili odkriti v Švici, na Bavarskem in na Madžarskem, večinoma v najpomembnejših naselbinah.

Ob robovih našivkov iz tanke zlate pločevine so vidne luknjice, ki kažejo, da sta bila trakova pričvrščena na podlago, verjetno prišita na nošo, morda pokrivalo. Na okrasu prepoznavajo označevanje sončevega in luninega leta.

Več ...

EGIPČANSKA MUMIJA

V Kmetijskih in rokodelskih novicah so 7. oktobra 1846 poročali o nenavadnem darilu; v Ljubljano je iz daljnega Egipta prispela mumija ...
 
Tedanjemu Deželnemu muzeju v Ljubljani je egipčansko mumijo v poslikani leseni krsti poklonil vitez Anton pl. Lavrin, avstrijski generalni konzul v Egiptu. To je danes edina staroegipčanska krsta s človeško mumijo v Sloveniji. Antropomorfna notranja krsta je poslikana in popisana z besedili iz Knjige mrtvih, ki je ena izmed najstarejših zbirk z verskimi in čarnimi besedili na svetu. Napisi na stolpcih ob straneh razkrivajo ime pokojnika, njegov poklic in imeni njegovih staršev. Hieroglife na krsti je že leta 1866 prevedel Albert Kosmač, prvi slovenski orientalist, iz njih pa je razvidno, da je bil mumificirani moški svečenik v Amonovem templju v Karnaku. Strokovnjaki so ugotovili, da je bil Akesuita ob smrti star okoli 50 let in je umrl naravne smrti.
 
Mumija bo jeseni dobila stalno mesto v novem razstavnem prostoru, ki bo oblikovan po navdihu egipčanskih grobnih kamer. Poleg mumificiranega svečenika bo razstavljena celotna muzejska egipčanska zbirka, ki jo sestavlja predvsem drobna plastika.
 
Več ...

DREVAK Z LJUBLJANSKEGA BARJA

Kmalu bo sto let, kar drevak iz Matene zbuja zanimanje in buri domišljijo obiskovalcev. Čoln je dolg več kot 9 metrov in izdolben iz enega samega hrastovega debla. O njem je bila dolgo razširjena priljubljena domneva, da je koliščarski izdelek, star več kot štiri tisočletja. Vendar se je izkazalo, da je bil drevak v uporabi pravzaprav pozneje, v železni dobi. Ta ugotovitev ni nenavadna, saj so se s takšnimi čolni ljudje pri nas in tudi drugod po Evropi prevažali še v novem veku

Drevak je pri kopanju drenažnega jarka odkril posestnik Martin Sterle. 

Več ...

SITULA Z VAČ

Situla z Vač pri Litiji zaradi kakovosti zasnove in izdelave prizorov sodi med najboljše izdelke situlske umetnosti. Še toliko pomembnejše je, da je vedrico vešč rokodelec izdelal v tukajšnjem okolju. Izjemna je zaradi odlične ohranjenosti.
 
Pridana je bila v bogat vojščakov grob, skupaj s čelado, sulicama, bojno sekiro, zapestnico in vojaškim pasom. Od skeleta je danes ohranjena zgolj lobanja mladega bojevnika. Ti so imeli v železnodobni skupnosti posebno vlogo, iz tega sloja so izhajali prvaki takratnih skupnosti.
 
Znamenita situla, ki je nastala v času železne dobe, je okrašena s tremi pasovi – frizi, izpolnjenimi s človeškimi in živalskimi figurami. Prizori se berejo kot stripovsko zaporedje dogodkov in tolmačijo kot pripoved o pomembnih dejanjih in dogodkih iz časa veljakovega življenja. Situle naj bi uporabljali pri obrednih slavjih in iz njih stregli pijačo.
 
Več ...

MEJNI KAMEN

Akvileja (današnji Oglej v Italiji), ustanovljena leta 181 pr. n. št., je bila najstarejše mesto, katerega upravno ozemlje je segalo na območje današnje Slovenije, mesto Emona pa so ustanovili najpozneje v 2. desetletju n. št. Iz primerjav z drugimi rimskimi mejniki izhaja, da sta imeli obe mesti enakovreden pravni položaj in sta pripadali isti upravni enoti. To pomeni, da je Emona sodila k Italiji in ne Iliriku oziroma pozneje provinci Panoniji.
 
Mejnik je bil najden na dnu reke Ljubljanice pri Bevkah. Na mejnem območju je bil prvotno zasidran v tla ob bregu reke, in sicer meter globoko. Na zgornjem približno 30 cm visokem in skrbno oblikovanem delu mejnika so trije napisi: na zgornji stranici piše FINIS – meja, na stranskih pa AQVILEIENSIVM – (posest) Akvilejcev in EMONENSIVM – (posest) Emoncev.
 
Več ...

Stran 1 od 4