SLOVENSKI JEZIK: IDENTITETA IN SIMBOL

Kratka zgodovina Slovencev


Ob koncu letošnjega junija bomo v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo z naslovom Slovenski jezik: identiteta in simbol (Kratka zgodovina Slovencev).
Z njo zaokrožamo muzejsko razstavno ponudbo in jo hkrati posvečamo petnajsti obletnici samostojnosti države Slovenije.

Razstavni prostori našega muzeja so skromni, saj v stavbi zaenkrat še delujeta dva muzeja. Dokler se Prirodoslovni muzej Slovenije ne izseli v lastno novo zgrajeno poslopje, ki je obljubljeno že dolga leta, in se po njegovi izselitvi vsi prostori, namenjeni razstavljanju, ne predelajo tako, kot je primerno za muzej enaindvajsetega stoletja, smo prisiljeni slovensko preteklost prikazovati po drobtinicah. Scenarij za temeljito muzeološko obravnavo slovenskega prostora imamo pripravljen že nekaj let, a z njim je potrebno čakati na boljše čase.

Arheološkemu pregledu dogajanj v našem prostoru, ki je bil javnosti predstavljen pred dobrim letom, tako sedaj dodajamo še zgodovinskega, od časov, ko je pri nas prevladal slovanski element do danes. To je vsebina, po kateri naši obiskovalci, posebno tujci, zelo povprašujejo, saj menijo, da v nobenem slovenskem muzeju ni mogoče spoznati celotne slovenske zgodovine.

Za vodilo skozi dogodke in pojave smo si izbrali jezik, torej slovenščino, ki skoraj že poldrugo tisočletje določa ljudi v prostoru med Vzhodnimi Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Slovenski jezik - to smo mi. Slovensko so v tem prostoru govorili in še danes govorijo vsi, ne glede na to, od kod izvirajo. Slovenščina je tako - za nas in za naše sosede - naš najstarejši in najmočnejši simbol: grbi, zastave in himne so se menjavali, jezik je ostajal. Menjavale so tudi politične ureditve - cesarstva, kraljestva, republike, ki so bile vse multietnične, kar pa je bilo itak značilno za vse starejše evropske države. Evropejec se je vse do "pomladi narodov" sredi 19. stoletja čutil najprej prebivalca kake dežele ali pokrajine - pri nas so bile to predvsem Štajerska, Koroška, Kranjska -, šele nato prebivalca kakšne državne tvorbe.

Sledili smo položaju in vlogi slovenščine v javni rabi, od časov, ko jo je novo nastalo ljudstvo uporabljalo v medsebojnih pravnih razmerjih (n.pr. ustoličevanje, razsojanje) in verskih obredih (krščanski nauk in molitve). V tem obdobju je slovensko ozemlje postalo del karolinškega imperija, po sredini desetega stoletja pa je politični in civilizacijski okvir Slovencev za dobrih osemsto let postal njegov naslednik, sveto rimsko cesarstvo. Po njegovi ukinitvi v začetku devetnajstega stoletja je bila to še dobrih sto let iz njega izhajajoča avstrijska monarhija.V vseh teh dolgih stoletjih sta bila jezika komunikacije na uradni ravni sprva latinščina, nato nemščina, ki je imela v cesarstvu največ govorcev, slovenščina pa je ostajala in se razvijala kot jezik imen in toponimov, ljudske pravotvornosti in literature, cerkve, sodnih postopkov in šolstva na najnižji ravni. V času protestantizma je bila toliko zrela, da so jo mogli Primož Trubar in njegovi sodelavci brez težav uporabiti za najrazličnejša besedila: prevode najzahtevnejših verskih tekstov z Biblijo na čelu, pesmi, molitve, slovarje, slovnico. V nekaj desetletjih so tako izdali približno petdeset tiskanih del. Poslej je slovenščina počasi, a nezadržno utirala pot v javno rabo, posebno še, odkar so se njene vrednosti v 18. stoletju zavedli izobraženci. V naslednjem stoletju, ko so Slovenci dozoreli v narod, pa je vsesplošna uporaba slovenščine v javnosti in posebej šolstvu postala ena njihovih glavnih političnih zahtev. A potrebno je bilo počakati še do konca dvajsetega stoletja, da so si izborili politično tvorbo, v kateri prvič predstavljajo veliko večino prebivalstva in tako v celoti prevzemajo odgovornost za svoj obstoj in za obstoj svojega jezika.

Razstava je prostorsko zelo omejena, zato lahko vso svojo bogato zgodovino predstavljamo bolj na simbolični ravni. Simboličen je že začetek, ko na eni strani predstavimo domovino indoevropejščine in vse jezike, tudi slovenskega, ki so se iz nje razvili, temu nasproti pa pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani kot slovenske knjižne zakladnice, na drugi strani pa prostor, ki je postal domovina Slovencev, njemu nasproti pa pročelje slovenskega parlamenta, v katerem se ti danes politično izražajo. Poglavitne realije, se pravi politične, gospodarske in kulturne fenomene različnih obdobij, prikazujemo v sliki (predvsem zemljevidih) in besedi na eni od sten, njej nasproti pa t.im.imaginarij, mite in simbole, v katere so (in to počno še danes) Slovenci pretvarjali resničnost. Duha časa, od začetka "nastajanja" Slovencev do današnjih dni, prikazujejo štiri projekcije v sredini razstavne dvorane, ob njih pa se vrstijo vitrine s predmeti, ki so izbrani tako, da predstavljajo simbole vsakokratnega resničnega sveta. Vsi ti nivoji pripovedi med seboj komunicirajo in se dopolnjujejo.

Ta kratka, sežeta pripoved o slovenski zgodovini bo na ogled predvidoma nekaj let, ob njej pa bo mogoče razvijati pedagoške dejavnosti za vse skupine domačih in tujih obiskovalcev.

Redna javna vodstva po razstavi so vsako tretjo nedeljo v mesecu ob16 uri.

Katalog: Slovenski jezik: identiteta in simbol. Kratka zgodovina Slovencev
              Slovene Language: Identity and Symbol. A short History of Slovenes