TA smrt je ena komedija, h kateri je sledni človek prsilen sam priti

Telesno smrt so imeli za sestavni del življenja. Vera je učila, da se pravo, večno življenje - zveličanje ali pogubljenje - začne šele onkraj groba in je odvisno od tega, kar človek počne na tem svetu. Živi so se zbirali v pobožnih bratovščinah, da bi z molitvijo in dobrimi deli pomagali mrtvim do zveličanja. Pomembna je postala priprava na smrt in vloga duhovnikov pri tem. Za pomoč umirajočim so imeli posebne priročnike, tridentinski koncil pa je poudaril pomen bolniškega maziljenja, ki so ga do tega časa zanemarjali.

Ljudi in pokrajino so še vedno izčrpavali vojaški in roparski vpadi (druga beneška vojna v Primorju, občasni vpadi Turkov, nasilje ogrskih krucov na Štajerskem in v Prekmurju). V tem stoletju je prišlo tudi do enega velikega in blizu osemdeset lokalnih kmečkih uporov.

Stoletje velja za klasično obdobje kuge, ki se je redno pojavljala na vseh koncih in je včasih pustošila po več let. V posameznih naseljih je vzela tudi po tretjino ali polovico prebivalstva. Otroke so redno kosile nalezljive otroške bolezni: mrliške knjige po župnijah, ki so jih uvedli na zapoved tridentinskega koncila, so v tem pogledu prav pretresljivi dokumenti.

Podobica za bratovščino Marijinega Oznanenja v Gradcu, priprošnja k Mariji v smrtni uri	Večna luč, pihano steklo, nataljen okras,  sredina 17. stoletja

Ljudje s premoženjem so svoje posvetne zadeve uredili z oporokami. V njih so določali tudi denarna in druga volila cerkvi za pokoj svoje duše. Nekateri so imeli posebne želje glede svojega pogreba in so natančno določili mesto pokopa, obrede v cerkvi in izven nje, drugi spet pa so izrecno določili, naj jih pokopljejo brez slehernih ceremonij. Ugledne zasebnike so včasih položili na pare v cerkvi, drugim so na kakem stranskem oltarju uredili "castrum doloris" (grad žalovanja): oltar so prekrili s črnim blagom in nanj postavili svečnike, kropivček in razpelo, plemenitašem pa tudi njihov grb ali druga znamenja stanu. Tu so se potem odvijali spominski verski obredi. Kadar pa je umrl vladar ali kakšna posebno ugledna osebnost, so v cerkvah postavili večje žalne konstrukcije z značilnim baročnim okrasjem.

Votivna slika s sv.Lucijo, Loški muzej Škofja Loka	Letak: Turki plenijo

Grobnice v cerkvah in grobovi so pomemben vir podatkov o umrlih. Pripovedujejo o njihovih telesih, njihovi veri in njihovem materialnem položaju.